Trakošćan se nahaja bolj odmaknjen od večjih mest v severozahodnem delu Hrvatskog zagorja med Maceljem, Ravno Goro in Strahinčico ter je istočasno kulturno zgodovinski spomenik in naravno krajinsko okolje. Trakošćan je ena najlepše oblikovanih in vzdrževanih parkovnih celot z bogatim rastlinstvom, polna zanimivih pogledov, panoram in značilnosti okolja ter nudi enkratna doživetja nedotaknjene narave izpolnjena s pestro turistično ponudbo.

Sam dvorec je postavljen sredi romantičarskega parka, na visokem stožastem hribu ki se vzdiguje nad jezerom. Nastal je v 13. stoletju v obrambnem sistemu Zagorske grofije kot opazovalna trdnjava. V prvih stoletjih s Trakošćanom in celotno pokrajino gospodari nepoznana velikaška družina, prvi znani lastniki so grofi Celjski.

V polovici 15. stoletja njihov rod izumira in Trakošćen deli usodo ostalih njihovih gradov in posestev, ki se drobijo in menjavajo razne gospodarje. V tej delitvi Trakošćen, kot enotna posest z gradom in trgovskim mestom Kamenico, pripade najprej vojsovodji Janu Vitovcu, potem Ivanišu Korvinu, ki ga podarja svojemu podbanu Ivanu Gyulayu. Ta družina obdrži dvorec skozi tri rodove, ter končno izumira 1566, plemiško posestvo pa prevzema država.

Za storjene usluge kralj Maksimilijan podeljuje posestvo Jurju Draškoviću, hrvaškemu banu in kardinalu, najprej v osebno, potem pa v dedno uživanje. Tako je konačno 1584 Trakošćan pridobila ta družina ki ga bo v svojem posestvu, s krajšo prekinitvijo obdržala vse do 2. svetovne vojne.

Malo je znanega o prvi gradbeni obliki gradu, le v debelih zidovih severozahodnega krila slutimo prvotno palačo, najzgodnejši fazi pa vsekakor pripada tudi središčni stolp. Crad so dograjevali tudi Gyulaui, a že drugi rod Draškovićevih pomembno dograjuje grad take, da postavijo zhodni stolp.

Ta okrogli topniški stolp prilagaja grad aktivni obrambi s strelnim orožjem, grb in napis pa pričata daa sta ga zgradila brata Ivan II in Petar Drašković 1592 leta. V tem času Trakošćan ima že osnovne gabarite katere je zadržal do danes, o čemer priča najstarejša ohranjena upodobitev iz 1667.

V spopadu Gašparja mlajšega in njegevega zeta Nikole Zrinskega v polovici 17. stoletja grad je utrpel škodo pa družina raje biva v prenovljenem bližjem Klenovniku. Vendar obdržijo naslov Trakošćanski, in tudi stari naslovni grad še naprej prenavljajo in utrjujejo, zdaj kvečjemu za potrebe vojske.

V poteku 18. stoletja grad se v glavnem zapušća, in se zdi, da družina sploh ne biva tukaj. Šele v prvi polovici 19. stoletja družina se ponovno pozanima za svoj naslovni grad, zdaj v duhu drugega časa, romantične vrnitve naravi in družinskim tradicijam. V tem duhu Juraj V. Drašković grad prenavlja v rezidenčni dvorec pa vzoru na nemške romantične dvorce. Istočasno se ureja tudi parkovno okolje z umetnim jezerom kakor tudi ustrezni neostilski inventar.

Pa prenovi, ki poteka 1840 - 1862, v dvorcu biva še nekoliko rodov lastnikov ki dograjujejo in preurejajo dvorec. V tem obdobju nastaja severni stolp nad vhodom kakor tudi nadkrita jugozahodna terasa.

Muzejska postavitev urejuje se v fazah od 1952 dalje, ureditev katera do danes ni popolnoma dokončana. Od notranjih celot je treba posebno poudariti viteško in lovsko dvorana, glasbeni salon, atelier slikarice Julijane Erdody Drašković, kakor tudi druge zbirke razmeščene po ostalih prostorih. Zlasti je treba poudariti orožje v vzorci od 15. do 19. stoletja.

Tu je še zbirka portretov v kateri so ohranjeni družinski portreti Draškovićevih in njihovih sorodnikov kar predstavlja enkratno slikanico velikaškega portreta skozi polna tri in pol stoletja. Med njimi je zlasti treba poudariti večje število otroških portretov, ter skoraj celotni opus slikarice Julijane E. Drašković, najbrže prve žene na Hrvaškem ki je pridobila naslov akademske slikarice.Razen tega, v zbirki slik je treba poudariti zanimivo zbirko častnikov Draškovićeve voske iz sedemletne vojne, primer popularnega slikarstva 18. stoletja, ter a1egoričen ciklus štirje kontinenti najbolj znanega bidermajerskega slikarja na teh prostorih, Mihaela Stroya.

Med ohranjenim pohištvom najbolj vredno celoto predstavlja pohištvo 19. stoletja, posebno izdelano za prenovljeni dvorec, kjer posamezni kosi nosijo tudi družinski grb, za prezreti pa ni niti ohranjeno pohištvo iz prejšnjih stoletij. Poudarjamo nekoliko kabinetskih omaric 17. stoletja, posteljo in ormare iz istega obdobja, ter nekoliko kakovostnih garnitur obdobja rokokoa.

Trakošćan je od vseh zagorskih dvorcev uspel najbolj ohraniti duh plemenitaškega središća in p1emiškega posestva kot tudi videz imenitnega dvorca visokega hrvaškega plemstva. Dočaka1 je konec druge svetovne vojne zapuščen, ampak v bistvu nepoškodovan z večino ohranjenega inventarja. Njegov zadnji lastnik Ivan X. Drašković odšel je z družino, po vojni 1945 leta v Avstrijo. Dvorec v današnji podobi predstavlja integralno celoto, ohranjeni ansambl romantične parkovne in rezidenčne arhitekture, čemu kot posebna vrednota prispevajo ohranjeni izvirni interijeri.